Oči so eno izmed naših najpomembnejših čutil. Fotoreceptorji v očesu lahko zaznavajo en del spektra elektromagnetnega valovanja, ki ga imenujemo vidna svetloba. Brez svetlobe torej ne bi imeli sposobnosti videti, zaznavati kontrastov in barv. Svetloba vpliva tudi na naše zdravje in počutje, saj upravlja različne procese v človeškem telesu. Dandanes je veliko govora o negativnih učinkih sevanja zaslonskih naprav, ki oddajajo visok delež modre svetlobe. Pa je modra svetloba, ki izvira iz sodobnih, umetnih virov svetlobe, za naše oči res škodljiva? In če ja, kakšne so njene posledice na naše zdravje?

Kaj je modra svetloba?

Svetloba je elektromagnetno sevanje različnih valovnih dolžin. Spekter elektromagnetnega valovanja, ki ga zaznava človeško oko in ga imenujemo vidna svetloba, obsega valovne dolžine od 380 do 780 nanometrov. Krajše valovne dolžine (pod 400 nm), ki mejijo na vidno svetlobo, imenujemo ultravijolično sevanje, daljše valovne dolžine (nad 780 nm) infrardeče sevanje, spekter modre svetlobe pa se giblje med 380 in 500 nm.

Sončna svetloba zajema vse valovne dolžine vidnega spektra, podnevi pa je v sončni svetlobi prisotno močno sevanje valovnih dolžin modrega pasu. Umetni vir modre svetlobe pa so na primer sodobna tehnična svetila (fluorescentne, LED in ksenonske luči) in sevanje LED zaslonov (pametni telefon, računalnik, tablica, televizija). Nekoč je bilo človeško oko izpostavljeno intenzivni modri svetlobi zgolj podnevi iz vira sončne svetlobe. Ko je sonce zašlo in se je pričelo mračiti, pa smo prostore osvetljevali s svetlobnimi viri, ki oddajajo toplejši spekter svetlobe, npr. sveče ali navadne žarnice (svetilke z žarilno nitjo). Dandanes smo zaradi sodobnih svetil in čedalje pogostejše uporabe LED zaslonov modri svetlobi izpostavljeni več časa, pogosto tudi pozno v noč.

Vpliv sevanja modre svetlobe na zdravje oči

Energija elektromagnetnega sevanja učinkuje na biološka tkiva in na strukture, ki jih doseže. Že dolgo je znano, da ultravijolično sevanje škodi naši koži in očem; kar zadeva očesno strukturo, prizadene predvsem veznico, roženico in očesno lečo. Tudi vpliv sevanja modre svetlobe so znanstveniki raziskovali že pred desetletji. Ugotovili so, da ima največji učinek pri valovni dolžini 440 nm in da zaradi visoke vsebnosti energije prodre vse do očesne mrežnice, ki jo lahko tudi poškoduje. Ta pojav so poimenovali »blue light hazard« ali »nevarnost modre svetlobe«. Nekateri znanstveniki so celo mnenja, da modra svetloba prispeva k nastanku starostno pogojene makularne degeneracije – gre za okvaro makule ali rumene pege (predela očesne mrežnice), ki prizadene centralni vid.

Obstajajo različni mehanizmi nastanka poškodb na očesu. Tveganje, ki smo mu izpostavljeni vsakodnevno, je fotokemične narave, pri čemer gre predvsem za fotooksidativne procese na celični ravni. Sevanje tkiva poškoduje tako, da kromofori (strukture v mrežnici, ki so občutljive na svetlobo) absorbirajo določene valovne dolžine, kar privede do sprememb v molekularni strukturi in posledično do poškodb v obdajajočih tkivih. Ti procesi potekajo počasi, njihove posledice pa se kopičijo dlje časa, zato se ponavadi pokažejo šele po nekaj letih nenehnih mikropoškodb, kot bi po mnenju nekaterih znanstvenikov naj bilo v primeru starostne makularne degeneracije.

Sicer pa so mnenja glede škodljivosti sevanja modre svetlobe iz umetnih virov deljena, saj je večina študij bila izvedenih na živalih, ki so bile daljši čas direktno izpostavljene močni modri svetlobi, ali pa so poskuse izvajali zunaj živega organizma na izoliranih celicah. V vsaj eni izmed teh študij so celično smrt zabeležili zgolj pri izpostavljenosti modri svetlobi s precej višjo močjo, kot jo običajno sevajo elektronske naprave. Zaradi tega nekateri oftalmologi in znanstveniki pravijo, da je premalo dokazov za to, da bi modra svetloba lahko poškodovala mrežnico človeškega očesa. Tudi Ameriško optometrično združenje (AOA) kot protiargument o škodljivosti sevanja zaslonov navaja, da je sevanje modre svetlobe, ki izhaja iz vidne svetlobe, neprimerljivo močnejše od modre svetlobe, ki jo sevajo zasloni.

Kljub temu pa lahko sevanje zaslonov vpliva na naše zdravje, saj modra svetloba vpliva na naš biološki ritem. Da ustrezno zaščitimo oči, pa moramo biti pozorni tudi na to, na kakšni razdalji gledamo v računalnik in kje imamo nameščene ostale vire svetlobe, kot so luči ali okna, saj lahko nepravilna postavitev svetlobnih virov privede do motečega bleščanja na zaslonu. Poleg tega raziskave kažejo, da pri intenzivnem gledanju v zaslon mežikamo manj kot sicer, kar privede do večje suhosti in napetosti v očeh.

Z Direktivo 2006/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije pa so tudi zakonsko določene smernice, ki regulirajo mejne vrednosti sevanja zaslonov za zaščito oči. V več študijah so raziskovali učinek sevanja modre svetlobe iz digitalnih naprav na oči, pri čemer so upoštevali priporočene mejne vrednosti. Študije so pokazale, da ob upoštevanju danih smernic sevanje zaslonov ne predstavlja nevarnosti za oči. Kljub izsledkom pa je potrebno poudariti, da obstaja zelo malo študij, ki bi raziskale vpliv modre svetlobe na oči po daljšem obdobju izpostavljenosti.

Modra svetloba in biološki ritem

Ob vseh razpravah o škodljivosti modre svetlobe pa se pogosto pozabi omeniti, da modra svetloba, predvsem iz vira naravne, sončne svetlobe, na naše počutje učinkuje tudi pozitivno. Pravzaprav je modra svetloba nujna za uravnavanje naše notranje biološke ure (t.i. cirkadianega sistema), saj zavira izločanje spalnega hormona melatonina, zato deluje poživljajoče, nas ohranja budne in prispeva k boljši koncentraciji. Iz tega razloga ni dobro, da zaslonske naprave uporabljamo pred spanjem, saj njihovo sevanje vpliva na naš spanec, kvaliteta spanca pa na naše počutje in zdravje.

Prirejeno na podlagi virov: zeiss.de, aoa.org