Zasvojenost in odvisnost sta dva pojma, ki se danes uporabljata skoraj enoznačno, vendar gre za različni stanji, ki se med seboj prekrivata in zato povzročata zmedo – ne samo v laični javnosti, temveč tudi v stroki. Ker sta oba pojma povezana s stigmo, je ključno, da razumemo razlike med njima in ju znamo ločiti.
Na Centru Šteker se večinoma ukvarjamo z nekemičnimi oziroma vedenjskimi zasvojenostmi – kaj pa to točno pomeni? In zakaj se mi izogibamo uporabi pojma odvisnost? Cilj pričujočega članka je, da na čim bolj razumljiv način pojasnimo nekoliko zapletene znanstvene pojme ter s tem prispevamo k boljšemu razumevanju tega področja v javnosti.
Nekatera vprašanja, na katera vam bomo odgovorili, so:
- Kaj je razlika med zasvojenostjo in odvisnostjo?
- Kako je mogoče, da postanemo zasvojeni z neko aktivnostjo oz. brez kemične substance?
- Kako se zasvojenost razvije?
- Kateri so najpogostejši znaki nekemičnih zasvojenosti?
ODVISNOST (ang. dependence) je stanje, v katerem je oseba v dobesednem smislu od nečesa odvisna in to potrebuje za preživetje. Govorimo lahko o škodljivih (npr. alkohol, različne droge) in neškodljivih (npr. zrak, voda, hrana) substancah. Nekateri simptomi odvisnosti vključujejo izgubo kontrole, nezmožnost normalnega funkcioniranja v vsakodnevnem življenju ter odtegnitvene simptome ob prenehanju jemanja substance, ki povzroča odvisnost (Miele idr., 1990).
Na tem mestu je treba razlikovati tudi med fizično in psihološko odvisnostjo. Obe se nanašata na odvisnost od kemičnih substanc, vendar gre pri fizični odvisnosti za telesno potrebo po določeni substanci, ki se kaže tudi v fizičnih znakih – depresiji, gastrointestinalnih težavah, epileptičnih napadih, tresenju ipd. Določene substance (npr. marihuana) po drugi strani ne povzročajo fizične, temveč psihološko odvisnost, ki se kaže kot obsedenost z razmišljanjem o substanci, moten proces presojanja in odločanja, močna potreba po jemanju snovi kljub negativnim posledicam ipd.
Vse navedeno še vedno ne pomeni, da so vsi posamezniki, ki so odvisni od neke substance, tudi zasvojeni. Na primer, diabetiki so odvisni od jemanja inzulina, brez katerega ne bi mogli preživeti, kar pa še ne pomeni, da so z inzulinom zasvojeni. Določene substance, kot so nekatera zdravila, lahko povzročajo odvisnost, kar pa ne pomeni, da niso koristna ali celo nujna za normalno funkcioniranje oziroma preživetje (Horowitz in Taylor, 2023).
Iz odvisnosti se lahko v nekaterih primerih razvije ZASVOJENOST (ang. addiction). Ni pa vsaka zasvojenost pogojena z odvisnostjo (več o tem v nadaljevanju). Zasvojenost pomeni močno in nekontrolirano težnjo po ponavljanju določenih oblik vedenja, ki stimulirajo naše telo in nam prinašajo občutek zadovoljstva. Kemične zasvojenosti se kažejo v nekontroliranem iskanju snovi, ki dajejo občutek zadovoljstva, medtem ko se nekemične zasvojenosti kažejo v nekontroliranem iskanju aktivnosti ali vedenj, ki prav tako dajejo občutek zadovoljstva. Pri obeh oblikah zasvojenosti je značilna nezmožnost prenehanja kljub temu, da ima posameznik zaradi tega negativne in škodljive posledice ter se tega tudi zaveda (Zou idr., 2017).
Ko govorimo o nekemičnih zasvojenostih, se zato izogibamo izrazu odvisnost, saj se ta vedno nanaša na odvisnost od kemične substance, kar pri nekemičnih zasvojenostih ni relevantno. Verjetno vam nad glavo še vedno visi vprašanje, kako je mogoče, da se zasvojimo z nekim vedenjem, ki niti ne povzroča odvisnosti? Odgovor najdemo v naših možganih.
Če ste zgoraj že opazili, je osrednji pojem pri obeh oblikah zasvojenosti zadovoljstvo. V pričujočem članku bomo uporabljali tudi pojem ugodje. Razlika med nekemično in kemično obliko zasvojenosti je sicer velika, a če pogledamo, kaj se v naših možganih dogaja pri vsaki izmed njiju, opazimo, da razlik morda le ni toliko. Pomemben pojem na tem mestu je dopamin – nevrotransmiter, ki med našimi nevroni (celicami v možganih) prenaša sporočila. Dopamin ima ključno vlogo v procesu nagrajevanja, ki se odvija v možganih, in nam bo služil za razlago razvoja zasvojenosti. Nastaja v možganih, povezujemo ga z občutkom ugodja oziroma zadovoljstva, ob določenih aktivnostih ali snoveh pa se izloča v večji meri kot pri drugih. Bolj konkretno in enostavno povedano: obstajajo določene stvari, ki hitreje in močneje spodbudijo izločanje dopamina ter nam povzročajo višjo raven ugodja. Na primer, misel na to, da bomo jedli čokolado, nam verjetno povzroča večje ugodje kot misel na to, da bomo jedli brokoli. Prav tako ideja igranja videoigre pogosto povzroči več ugodja kot branje knjige. Kot vidite, v prvem primeru gre za kemično snov, v drugem pa za aktivnost – oba primera pa se lahko razvijeta v zasvojenost.
V nadaljevanju bomo povzeli odlično razlago nastanka zasvojenosti ter prikazali ilustracije iz knjige Dopamine Nation, ki jo je napisala ameriška psihiatrinja Anna Lembke.
Bolečina in ugodje se v naših možganih procesirata v prekrivajočih se regijah, delujeta pa po mehanizmu obratnih procesov. Če si prejšnji stavek poskušamo slikovno in poenostavljeno predstavljati, bi procesa bolečine in ugodja lahko uprizorili s pomočjo gugalnice. Zamislite si, da je na eni strani gugalnice ugodje, na drugi pa bolečina.
Ko govorimo o bolečini v kontekstu nekemičnih zasvojenosti, ne govorimo o dobesedni fizični bolečini, temveč o občutku bolečine, ki izhaja iz dolgočasja in nemira, ko ne moremo dostopati do vsebine, ki nam povzroča ugodje. Takšna oblika bolečine je v svojem bistvu zelo podobna fizični bolečini, zato ni nič manj pomembna ali manj težka.
Če se vrnemo k metafori gugalnice: ko se nič ne dogaja, je gugalnica v nevtralnem položaju oziroma v ravnovesju. Ko pa začutimo bodisi ugodje bodisi bolečino, se teža na gugalnici premakne bolj na eno stran. Na primer, ko vidimo čokolado, se začne izločati dopamin; če pa zraven dodamo še gledanje serije in še kakšno drugo aktivnost, ki v nas sproža ugodje, gugalnica izgleda nekako tako:
Ampak naši možgani se vedno trudijo, da stvari spravijo v ravnovesje, in prav s tem namenom uporabljajo različne procese, s katerimi poskušajo tudi to »gugalnico« ponovno postaviti v nevtralni položaj. In kako drugače to narediti, kot tako, da dodajo neko težo na stran bolečine?
Kot iz tega primera gugalnice vidite, naši možgani na prijetne dražljaje – bodisi kemične bodisi nekemične – reagirajo na podoben način, ravno zato pa lahko govorimo o zasvojenosti tako s kemičnimi snovmi kot tudi z nekemičnimi dražljaji. Za lažje razumevanje tega, kaj se zgodi v nadaljevanju, si bomo sposodili razlago avtorice Lembke (2021). Ta je namreč zapisala, da si ta proces predstavlja kot male gremline, ki z namenom ponovne vzpostavitve ravnovesja začnejo dodajati težo na stran bolečine. To bi izgledalo nekako tako:
Težava je žal v tem, da tisti naši mali gremlinčki ne znajo, kdaj se je treba ustaviti, ter nalagajo težo na stran bolečine, dokler gre, oziroma dokler se gugalnica ne prevrne na stran bolečine. Sliko poglejte spodaj:
In po tej logiki: če se želimo ponovno vrniti v dobro počutje oziroma ugodje, začnemo iskati čim več takih dražljajev, ki nam sprožajo ugodje – na primer scrollanje po socialnih omrežjih, nakupovanje, gledanje pornografije itn.
Ampak to ni vse – več kot se podajamo v svojo »drogo« (tudi če gre za nekemični dražljaj, na primer igranje videoiger), večji, težji in številčnejši postajajo naši gremlinčki na strani bolečine. Če se to dogaja dalj časa (npr. vsak dan), se naši možgani začnejo navajati na prijetni dražljaj oziroma »drogo«, zato je potrebujemo vedno več, da bi ob njej začutili ugodje. Z drugimi besedami: za isti učinek ugodja potrebujemo vse več »droge«. Temu rečemo toleranca, ki je zelo značilna za različne oblike zasvojenosti. V primeru igranja videoiger bi to pomenilo, da nam v nekem trenutku ni več dovolj zabavno, da igro igramo le 15 minut, kot na začetku, ampak potrebujemo vsaj dve uri, da bi začutili vsaj malo zadovoljstva (Lembke, 2021).
Nekateri najpogostejši znaki zasvojenosti vključujejo večjo razdražljivost, težave s spanjem, povečano tesnobnost, težave pri doživljanju ugodja oziroma zadovoljstva ob aktivnostih, ki so sicer prijetne, a same po sebi ne sprožajo izločanja velikih količin dopamina (npr. vrtnarjenje, branje knjige, sprehod ipd.), oslabljen nadzor nad vključevanjem v zasvojljivo aktivnost ter prikrivanje in laganje družini in bližnjim (več o tem lahko preberete v našem priročniku).
Torej, nekemične zasvojenosti so med nami in so lahko zelo nevarne, če o njih nismo dovolj informirani. Če vas zanima, kako se izogniti nastanku nekemičnih zasvojenosti ter kako si lahko pomagamo, ko so njihovi znaki že prisotni, spremljajte naše prihodnje objave.
Avtorica: Ivona Balent, mag.psih.
Horowitz, M. A. in Taylor, D. (2023). Addiction and physical dependence are not the same thing. The Lancet Psychiatry, 10(8), e23. https://10.1016/S2215-0366(23)00230-4
Lembke, A. (2021). Dopamine nation: Finding balance in the age of indulgence. Penguin.
Miele, G. M., Tilly, S. M., First, M. in Frances, A. (1990). The definition of dependence and behavioural addictions. British Journal of Addiction, 85(11), 1421–1423.
Zou, Z., Wang, H., d’Oleire Uquillas, F., Wang, X., Ding, J. in Chen, H. (2017). Definition of Substance and Non-substance Addiction. In Advances in Experimental Medicine and Biology (pp. 21–41). Springer Singapore. https://doi.org/10.1007/978-981-10-5562-1_2
