Priljubljenost video iger vztrajno narašča. Na svetu so zdaj po najnovejših ocenah iz leta 2021 že okoli 3 milijarde igralcev in ni videti, da bi se trend kmalu ustavil ali upočasnil. To se ne dogaja po naključju: igričarska industrija je zahvaljujoč vse večjemu razmahu in dostopnosti na različnih platformah tudi vedno bolj tekmovalna in razvijalci se posledično poslužujejo inovativnih in privlačnih tehnik, da bi privabili ljubitelje video iger. 

Skoraj enako dolgo, kot so video igre del našega vsakdan, pa se že sprožajo tudi razprave o tem, kakšni so njihovi učinki na zdravje uporabnikov predvsem mladih, ki predstavljajo največjo ciljno skupino. Resnica je, da imajo video igre številne pozitivne učinke, ki lahko ustvarjajo prijetno in koristno uporabniško izkušnjo, a obenem lahko prekomerno igranje vodi do posledic.  

Če želimo poskrbeti za to, da se izkušnja ne spremeni v negativno, je potrebno poznati prednosti in slabosti video iger. Tako bomo lahko sprejemali primerne odločitve, ki ustrezajo naši izkušnji oziroma izkušnji igralca. V nadaljevanju bomo po sklopih predstavili glavne učinke. 
 

Prednosti video iger

Vse več študij nakazuje, da imajo video igre pozitiven vpliv na različne kognitivne oziroma miselne funkcije. 

Vizualno-prostorske sposobnosti omogočajo razmišljanje in obdelavo podatkov v treh dimenzijah. Sem sodijo:

  • občutek za orientacijo; 
  • prostorski spomin;
  • zaznavanje dimenzij, položajev ter razdalj in odnosov med predmeti;
  • interpretacija različnih oblik;
  • reševanje vizualnih ugank in nalog ipd.

Hitrejša odzivnost in predelava informacij. Hitri odzivi, ki jih igre od igralca pogosto zahtevajo, lahko pripomorejo h krajšemu odzivnemu času (torej od zaznave do predelave in analize dobljenih informacij) v resničnem življenju.

Video igre razvijajo tudi kapaciteto za dedukcijo in sklepanje, ki nam pomagata, da na podlagi danih informacij izpeljemo logični zaključek.  

Izboljša se lahko tudi matematična inteligenca. Tudi ta igra vlogo pri analizi in sklepanju, zanjo pa so značilne še organiziranost, metodičnost ter zmožnost načrtovanja in oblikovanje strategij. Koristi tudi pri obdelavi številk in abstraktnih pojmov.


 

Video igre v veliko primerih temeljijo na reševanju nalog in problemov, kar od uporabnika pogosto zahteva kritično razmišljanje in uporabo logike. Glede na žanr in slog igranja mora igralec uporabljati različne veščine in spretnosti, da dosega cilje in napreduje skozi igro. 

Te spretnosti zajemajo tako praktične pristope kot kreativno razmišljanje. Z napredovanjem se navadno stopnjuje težavnost problemov in nalog, ki jih igralci rešujejo; pri tem pogosto uporabljajo osnovne veščine z začetka igre, ki se jih učijo prilagajati vedno bolj kompleksnim situacijam. Velikokrat so dejanja časovno omejena, kar zahteva hitro reakcijo. Igralec mora tako učinkovito upravljati s časom in viri, ki jih ima na voljo. 

V resničnem življenju se lahko pridobljene veščine nato kažejo v višji stopnji neodvisnosti in lažjem določanju prioritet pri reševanju problemov, pa tudi kreativnem razmišljanju.
 

Reševanje problemov in nalog v video igrah v veliki meri temelji na koordinaciji oči in rok. Natančni in hitri gibi prstov, s katerimi igralec opravlja dejanja in se giblje po virtualnem svetu, se usklajujejo z vizualnimi in drugimi informacijami, ki jih od igre prejema. 

Motorične sposobnosti so izjemno pomembne pri vsakdanjih opravilih, v šoli in na delovnem mestu. Opravila, ki temeljijo na koordinaciji oči in rok, vključujejo pisanje, kuhanje, tipkanje, vožnjo in številne fizične aktivnosti. Igralci video iger naj bi te naloge pogosto opravljali hitreje in bolj natančno od neigralcev.  

Fina motorika je še posebej pomembna v določenih specializiranih poklicih, kot so serviserji, kirurgi, glasbeniki in drugi; veliko profesionalcev s teh področij poroča o rabi video iger za razvoj omenjenih spretnosti.

Da bi uspešno rešil zadani problem ali nalogo oziroma premagal oviro ali nasprotnika, se mora igralec odločiti, kako ukrepati. Pri tem uporablja razpoložljive vire in informacije ter upošteva dejavnike, kot so časovna omejitev in morebitne posledice, na podlagi katerih lahko sklepa, kako bo njegova reakcija vplivala na nadaljnji potek igre. 

Ker veliko iger zahteva točno določeno reakcijo ob točno določenem času, to pomeni, da mora uporabnik odločitve sprejemati čim hitreje. To še posebej velja za tiste, ki se odvijajo hitro, na primer akcijske igre, igre ugank, multiplayerji in druge.

Podobno kot motorične sposobnosti je tudi vid eden glavnih sestavnih delov igranja video iger. Vizualne informacije, ki jih posreduje igra, vsebujejo številne manjše komponente in detajle, ki jih mora igralec prepoznavati in uporabljati pri napredovanju. Z rabo vizualno-prostorskih sposobnosti, ki so omenjene zgoraj, lahko uspešno zaznava podrobnosti in skrite predmete v nekem okolju.

Na podlagi tega se sklepa, da lahko video igre pripomorejo k razvoju percepcije detajlov, še posebej v okviru perifernega vida. Igralci video iger naj bi pri tem bili uspešnejši tudi pri spopadanju z vizualnim hrupom. 
 

Poleg zgoraj omenjenih kognitivnih funkcij in sposobnosti lahko igralci s pomočjo video iger pridobivajo številna koristna znanja. Z igranjem iger (predvsem v tujih jezikih) se lahko učijo ali izpopolnjujejo svoje jezikovno znanje, širijo besedni zaklad ali pridobivajo nove informacije glede na temo igre, kar pripomore k njihovi splošni razgledanosti.

Obenem se spoznavajo z računalniki ter elektroniko in tehnologijo nasploh, prav tako pa se učijo konzumirati in analizirati različne vrste medijev. 
 

Igranje video iger je za uporabnika pogosto sproščujoča dejavnost. Igre so privlačne in zasnovane tako, da igralce pritegnejo in angažirajo; posledično gre za priljubljeno obliko zabave, ki lahko v zdravih količinah predstavlja učinkoviti odklop od vsakodnevnega stresa. 

Video igre so velikokrat platforma za kreativnost in izražanje. Uspešno opravljeni izzivi in naloge, kot tudi njihove nagrade, lahko prinesejo občutek zadovoljstva, sposobnosti in samozavesti. Podobno vlogo imajo tudi stiki, ki se jih navezuje v okviru socialnega aspekta iger. 

Razvijalci v zadnjem desetletju vse večji poudarek namenjajo socialnemu aspektu video iger. To še posebej velja za multiplayer in online igre, ki poudarjajo sodelovanje med več igralci; slednje je lahko zgolj eden od ponujenih načinov igranja ali pa ena glavnih komponent in tako nujna za napredovanje. 

Tukaj pomembno vlogo igrajo razne tekmovalne scene, tako profesionalne kot amaterske, okoli katerih se pogosto oblikujejo velike skupnosti. Socialna omrežja in spletni prostori, namenjeni razpravam o posameznih igrah in franšizah, ponujajo možnost navezovanja stikov z drugimi igralci in oboževalci po vsem svetu.

Slabosti video iger

Zasvojenost z video igrami sodi med najresnejše in najbolj esktremne zaplete. Dopaminski odgovor, ki poskrbi za uživanje ob igranju, lahko pri prekomerni rabi vodi v začaran krog, kar pripomore k razvoju zasvojenosti.

Video igre so že po principu zasvojljive, predvsem tiste, ki igralce aktivno spodbujajo k vsakodnevnemu ali celo kompulzivnemu igranju. Takšne elemente še posebno pogosto uporabljajo spletne, mobilne in brezplačne igre, ki igralcem ponujajo številne bonuse in nagrade, če se prijavijo ali igrajo več dni zaporedoma. Željo po ponovnem igranju pa vzbujajo tudi bolj "klasični" igričarski elementi, kot so interaktivnost, poudarek na napredku ter vznemirljive zgodbe in izkušnje.

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2018 zasvojenost z računalniškimi igrami uradno umestila med duševne in vedenjske motnje. Ocenjuje se, da je zasvojenih med 3 in 4 odstotkov igralcev, kar pri okoli 3 milijardah pomeni med 90 in 100 milijonov ljudi število pa še naprej narašča.    
 

Nekatere raziskave video igre navajajo kot faktor tveganja za razvoj agresije. Razprave o tem, ali video igre s pretiranim nasiljem in eksplicitnimi vsebinami spodbujajo agresivno vedenje, predvsem pri mlajših igralcih, potekajo že dalj časa, k stigmi pa pogosto prispevajo tudi mediji. 

Velja poudariti, da so video igre redkokdaj edini vzrok za nenadno ali novo agresijo. Znaki, kot so nihanja razpoloženja, razdražljivost in destruktivno vedenje, pogosto spremljajo prekomerno rabo zaslonskih tehnologij nasploh (kot tudi druge probleme in stiske); če posameznik ob tem vse bolj izgublja stik z resničnim življenjem, lahko video igre to dodatno stopnjujejo, še posebej ob nastopu odvisnosti.

Pomembno je, da mladi igralci ne konzumirajo iger z neprimernimi in zrelimi vsebinami, ki bi nanje lahko negativno vplivale in da je čas igranja razumno omejen.

Če so video igre po eni strani način sprostitve, ki pomaga pri spopadanju s stresom, pa lahko po drugi strani prepogosto bežanje v svet iger vodi do zanemarjanja resničnega življenja. 

Prva razlika med zdravim premorom od stresa in pretiranim izogibanjem vsakdanjim težavam se pogosto skriva v času, ki ga uporabnik preživi ob igranju. Če prične posameznik zanemarjati druga življenjska področja, kot so šola, služba, osebni odnosi ali preostali hobiji oziroma se v svet video iger prične umikati takoj, ko nastopi konflikt ali problem, govorimo že o prekomernem igranju. 

Da bo raba čim bolj uravnovešena in ne bo na račun iger trpelo resnično življenje, je potrebno omejiti čas igranja, se posvečati različnim vrstam hobijev ter se uspešno in produktivno spopadati s stresom.
 

Moderne video igre vse pogosteje vsebujejo elemente kockanja. Z razmahom mobilnega in spletnega igričarstva, ki sta dodatno popularizirala enkratne nakupe znotraj iger, se pri številnih igralcih pojavlja problem pretiranega zapravljanja. Za igričarsko industrijo to predstavlja enega glavnih virov zaslužka, kar dokazuje model tako imenovanih mikrotransakcij. 

Mehanizmi, ki temeljijo na hazarderstvu, so v okviru iger še veliko bolj dostopni in privlačni. Največjo skupino igralcev predstavljajo otroci in mladostniki, ki so za takšne pasti še posebej ranljivi; posledično se v številnih državah odvijajo debate o zakonski ureditvi video iger s podobnimi elementi. 
 

Tako kot prekomerna raba zaslonskih tehnologij nasploh lahko tudi pretirano igranje video iger pripomore k poslabšanju posameznikovega zdravja še posebej, ko problem toliko napreduje, da govorimo o zasvojenosti. 

Eden glavnih znakov, da video igre negativno vplivajo na duševno zdravje igralca, je slaba regulacija čustev, ko se pričnejo pojavljati nepojasnjena agresija, nihanja razpoloženja ter druge zgoraj omenjene vedenjske spremembe. Posameznik postane brezvoljen, potrt in zaprt vase; v nekaterih primerih se lahko razvije anksioznost ali depresija. 

Slabša se tudi fizično počutje, kar se pogosto prične z izčrpanostjo in pomanjkanjem energije zaradi motenega spanja. Pojavljajo se na primer še dehidriranost, slabo prehranjevanje, glavoboli ter pridobivanje ali nihanje telesne teže.

Posebej v zadnjih letih je vse bolj v ospredju odnos med zaslonsko tehnologijo in koncentracijo. Upad zbranosti, otežena koncentracija in krajšanje razpona pozornosti, ki se kažejo v povezavi s prekomerno rabo zaslonov, pomenijo težave v šoli, službi in drugod. 

Video igre lahko dodatno prispevajo k omenjenim pojavom s še večjim poudarkom na nenehnem nagrajevanju in stimulaciji igralca. Igre od posameznika sicer zahtevajo veliko kratkoročne pozornosti, ki pa jo prekinjajo vizualni hrup in drugi elementi. Posledično lahko ob prekomernem igranju trpi igralčeva zmožnost koncentracije v vsakdanjem življenju. 
 

Video igre predstavljajo enega najbolj priljubljenih hobijev na svetu, v katerem vsakodnevno uživa na milijarde ljudi. Tako kot druge sorodne tehnologije tudi igre ponujajo številne koristi in tako s pravim pristopom predstavljajo kvalitetno preživljanje prostega časa. Prekomerno in nezdravo igranje pa medtem razkriva tudi prenekatere pasti, za katere so ranljivi predvsem mladi igralci.

Raziskave o učinkih video iger so še zmeraj relativno mlade, zato se razprave na tem področju nenehno razvijajo in spreminjajo. Poznavanje njihovih dobrih in slabih plati je eden najboljših načinov, da skrbimo za zmerno in zdravo igranje. 
 


Članek je delno preveden in povzet po: https://gamequitters.com/pros-and-cons-of-video-games/